Od diplomanta do profesionalnega prevajalca: Marijana Delišimunović
Marijana Deliši MunovićV teh malo več kot dveh letih sem se naučila resnično veliko, profesionalno dozorela in verjamem, da z vsakim dnem svoje znanje izpopolnjujem in vedno bolj napredujem, kar je, ko potegnem črto, tudi najpomembneje.
V Ciklopeo sem po priporočilu predstojnice Oddelka za anglistiko prišla nedolgo za tem, ko sem na istem oddelku tudi diplomirala. Začela sem kot diplomantka z zelo malo prevajalskimi izkušnjami. Delo v Ciklopei sem videla kot priložnost, da začnem delati na področju, za katerega sem se izobraževala in na katerem sem vedno hotela delati, pa tudi kot priložnost, ki je nikakor nisem hotela zamuditi, še posebej zato, ker veliko mojih sovrstnikov nima takšne sreče. S seboj sem prinesla le tisto, kar sem se naučila med študijem, in bil je skrajni čas, da to začnem uporabljati tudi v praksi.
Najprej sem začela delati na projektih lokalizacije, saj je to najlažji način, da spoznaš delo z orodji za računalniško podprto prevajanje (orodja CAT). Vsebina besedil, na katerih delajo prevajalci začetniki, običajno ni preveč zahtevna, kar omogoča hitrejše učenje dela z orodji, kot je Trados. Iskreno povedano, sem se prve dni dela počutila, kot da so me vrgli v vodo, v kakršni bi teoretično morala znati plavati, v praksi pa je bila to povsem druga zgodba. Na srečo so tu bili sodelavci prevajalci z več izkušnjami, na katere se začetniki lahko vedno obrnejo za pomoč ali ko potrebujejo nekoga, ki jim pomaga, da se lažje znajdejo v delovni okolici. Z nami »začetniki« so delili svoje izkušnje, znanje in trike, naša naloga pa je bila, da to znanje srkamo in se učimo.
Seveda sem poleg vseh pozitivnih spoznala tudi negativne plati prevajalskega dela, od občasno težko izpolnjivih rokov do (nam, prevajalcem) včasih nerazumnih zahtev strank in srečanj z resnično zapletenimi prevajalskimi nalogami, kar konec koncev vseeno predstavlja izziv. Izzive pa imam, ko tako pomislim, vsekakor rada, ne glede na to, kako nerešljive so te situacije včasih videti. Sčasoma pa sem tudi sama postala mentorica in moja naloga danes je, da svoje znanje prenašam na »mlajše generacije«, kar mi predstavlja tudi dodaten izziv, ker pomeni nenehno učenje in izpopolnjevanje dela z raznimi orodji, s katerimi delamo vsak dan.
Medtem sem diplomirala še na Oddelku za germanistiko, nato pa je kot logičen korak sledila tudi zaposlitev v Ciklopei. Nedolgo nazaj sem postala še sodna tolmačka, kar je samo še pika na i mojim dosedanjim prevajalskim izkušnjam. Poleg tega, da sem prav tukaj spoznala bolj pa tudi manj privlačne vidike svojega posla (ki pa jih, iskreno povedano, najdemo v praktično vseh poklicih), z zadovoljstvom delam s sodelavci, s katerimi se dobro razumem in s katerimi rada sodelujem, z užitkom razpravljam in skupaj z njimi iščem rešitve. V teh malo več kot dveh letih sem se naučila resnično veliko, profesionalno dozorela in verjamem, da z vsakim dnem svoje znanje izpopolnjujem in vedno bolj napredujem, kar je, ko potegnem črto, tudi najpomembneje.
Če vam je bil ta članek všeč, preberite še: